Franc Jeza - slovenski domoljub in pisatelj s Hajdine
Franc Jeza se je rodil na Spodnji Hajdini, današnja Brlekova domačija, 30. decembra 1916. Osnovno šolo je obiskoval v OŠ Hajdina in že v rani mladosti nakazoval, da je bistrih misli in velik ljubitelj knjig. Po končani osnovni šoli je obiskoval ptujsko gimnazijo, kjer je že zelo hitro začel pisati prozo in pesmi ter jih tudi objavljal v dijaške in druge liste: Mlada setev, Mladi Prekmurec, Klasje in druge.
Že v gimnaziji je nakazoval, da je zaveden Slovenec, in se je v nacionalno mešanem Ptuju in ob pojavih prvih fašističnih idej kaj hitro vključil v ilegalno gibanje, ki je tiskalo letake in opozarjalo, kaj nam bo sledilo v primeru fašistične prevlade. Po zaključku gimnazije se je preselil v Ljubljano, kjer je začel študirati pravo in že kot študent pripadal akademskemu društvu Zarja. Žal je obetajočo kariero prekinila druga svetovna vojna. Kot član krščanskih demokratov se je vključil v OF slovenskega naroda. Med akcijo za osvoboditev zaprtih tovarišev so ga italijanske oblasti prijele, obsodile na dosmrtno ječo in ga odpeljale na prestajanje kazni v zapor mesta Volterra v notranji Italiji. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je vrnil v Ljubljano, kmalu pa so ga aretirali Nemci in ga hitro deportirali v koncentracijsko taborišče v Dachauu in Überlingenu ob Bodenskem jezeru, kjer je dočakal konec vojne. Po vrnitvi iz internacije se je nekaj časa zaposlil pri Slovenskem poročevalcu v Ljubljani, vendar je kaj hitro prepoznal značaj povojne komunistične oblasti, in preden bi bilo prepozno, jeseni 1947 zbežal na Zahod. Nekaj mesecev je taval po begunskih taboriščih v Italiji in se nato za stalno naselil v Trstu. Hitro je dobil službo pri zavezniški časnikarski agenciji AIS. Po odhodu zaveznikov iz Trsta in prevzemu italijanskih oblasti je izgubil stalno službo in delal kot zunanji sodelavec na Radiu Trst A. V arhivu tega radia je polno njegovih dramskih del, mladinskih zgodb, novel, dramatiziranih povesti, prevodov, ocen in predavanj. Prav tako je v vmesnem času doštudiral etnologijo v Gradcu ter ogromno študiral in pisal o izvoru slovenskega naroda.
Bil je tudi dopisnik pri vseh zamejskih in zdomskih revijah, kot so: Mladika, Novi list, Pastirček idr. Bil je tudi urednik in soustanovitelj revije Stvarnost, kasneje preimenovane v Stvarnost in svoboda. V zadnjih letih je izdal pet zbornikov: Alternativa (1978), Iniciativa (1979), Demokracija (1980), Akcija (1980) in Neodvisna Slovenija (1983). V njih je zagovarjal načela demokracije, pluralizma in slovenske državne neodvisnosti, neomajno poudarjal svoje domoljubne misli v prid celotne narodne skupnosti in potrebo po lastni državi slovenskega naroda. Njegova sodobna slovenska samostojna dela so: Sodobna slovenska problematika (Trst, 1952); Nova tlaka slovenskega naroda: študija o gospodarskem položaju Slovencev v Jugoslaviji (Trst, samozaložba, 1959); Zadeva je končana - igra, ki je leta 1964 prejela 1. nagrado na natečaju za izvirno radijsko igro, ki jo je razpisal Radio Trst A; Moč ljubezni: povest iz časa naselitve Slovencev (Celovec, Družba Sv. Mohorja, 1967); Skandinavski izvor Slovencev: etnografsko-jezikovna in zgodovinska študija (Trst, samozaložba, 1967); O ključnih vprašanjih rane karantansko-slovenske zgodovine - drugačen pogled na slovensko zgodovino (Buenos Aires, Baraga, 1977); Nevidna meja: povest iz daljne prihodnosti in druge fantastične zgodbe, za to delo je prejel literarno nagrado Vstajenje iz sklada Dušana Černeta (Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1980); Spomini iz taborišča (Trst, Goriška Mohorjeva družba, 1985) - izšlo po avtorjevi smrti kot samostojno delo dveh podlistkov V dachauskih blokih in Tekma s smrtjo, ki sta izhajala v Novem listu v letih 1958-1961; Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe (Občina Hajdina, Ptuj, 2010).
Franc Jeza je bil tudi družinski mož in ima dva še živeča otroka - hčerko Evelino in sina Bogdana, ki pa se vsak po svoje trudita za resnično podobo očeta in njegovo pravo vlogo na poti ideje o samostojni Sloveniji in seveda tudi Franca Jeza kot literata. Osebno lahko trdim, da se je v naši občini rodilo zelo malo tako velikih sinov, ali če sploh, ki so uspeli svoje kakovosti in našo kulturo pripeljati na slovenski nivo in smo upravičeno lahko ponosni na njih. Zato smo se na občini Hajdina odločili postaviti spominsko obeležje Francu Jezi, v okviru fontane oziroma trga pred občinsko stavbo, ki ga je oblikoval domačin - akademski kipar Viktor Gojkovič, in s tem ovekovečiti njegovo ime tudi v domačem kraju.
