Prostor, na katerem stoji Hajdina, je bil že od nekdaj naseljen. Ob prazgodovinski naselbini so tu odkrili še prazgodovinsko grobišče. Skozi Hajdino je potekala glavna trgovska pot od Baltika proti Jadranskemu morju, Jantarska cesta. Z različnimi ljudmi so se v mestu pojavljali tudi različni običaji in verovanja. V Petovioni so vojaške posadke, legije, cariniki in trgovci častili nov kult - mitraizem, katerega pet svetišč je bilo najdenih.
I. mitrej
Odkritje prvega mitreja na Spodnji Hajdini sega v konec prejšnjega stoletja. Spomenike na Hajdini, datirane v leto 157, so postavili verniki, ki so bili posvečeni v različne stopnje mitraične vere. Gradbene ostaline mitreja so bile ohranjene zelo dobro, zato so ohranili mitrej na mestu izkopa, »in situ«. Jeseni 1899. leta so ga obdali z zaščitno stavbo, ki so jo leta 1910 zamenjali s sedanjo. V mitreju stoji eden najlepših mitraičnih spomenikov, kip Mitre, ki vleče bika.
I. mitrej na Spodnji Hajdini si lahko ogledate, če pokličite, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Ptujski grad na tel. št. 02 748 03 60 in se vnaprej dogovorite za strokovno voden ogled. Lepo vabljeni!
Približno 20m južno od I. mitreja stoji II. mitrej, ki so ga odkrili leta 1902. Najdbe kažejo, da je deloval od približno petdeset let kasneje kot prvi odkriti mitrej do sredine 4. st. II. mitrej je bil preseljen v lapidarij Pokrajinskega muzeja Ptuj.
Rimljani so začeli častiti Mitro v času zgodnjega Rimskega imperija, verjetno konec 1. st. in nato skozi 2. do 4. st. Mitraizem je mistična vera, o njej se ni smelo ne pisati in ne govoriti, saj so obredi potekali v zaključenih, moških krogih. O sami religiji se je ohranilo le nekaj podatkov, ki nam govorijo o sedmih stopnjah pripadnikov Mitrove vere.
mitrej
Vsako predstavlja določen element, ki je upodobljen na oltarni plošči. Po predstavah rimskih častilcev Mitre so človeške duše rojene na fiksnem nebu, na zvezdah. Do utelešenja potujejo mimo planetov in se od vsakega navzamejo dobrih in slabih lastnosti, kar na zemlji zahteva življenje po strogih pravilih. To zagotavlja vrnitev duše na svojo zvezdo in večno življenje. Verniki v mitraični skupnosti napredujejo po lestvici sedmih stopenj.
Mitraizem ni nikoli postal uradno priznana državna vera, kljub temu da so bili njegovi pripadniki predvsem cesarski uradniki, v Petovioni pa tudi sužnji carinske uprave in vojaki. Prvi mitreji so morali biti zunaj mestnih meja (I., II. in V. mitrej), šele v sredini 3. stoletja so jih lahko postavljali tudi v mestih.
I. mitrej
Po letu 313 skoraj ni več mitraičnih napisov; zadnji posamični napisi se pojavljajo še do 385. leta, na Vzhodu je zadnji znani mitrej opredeljen v leto 389. Verstvo se obdrži do prevlade krščanstva v začetku 4. stoletja, vzporedno z njim se pojavlja še v drugi polovici istega stoletja.
Mitraizem kot mistični kult razlagajo predvsem iz dveh vidikov, in sicer kot verovanje, zraslo iz mazdaizma, perzijske vere ter kot astronomsko mapo.
Pa si poglejmo, kako učenjaki utemeljujejo posamezen vidik.
MITRAIZEM IMA IZVOR V PERZIJSKI VERI
Večino 20 st. je prevladovalo prepričanje, da mitraizem izvira iz Irana, kar pomeni, da mitraistična ikonografija predstavlja ideje starodavne iranske mitologije. Temeljni razlog za to prepričanje je v imenu boga, ki ga časti mitraistični kult, to je boga Mitre. Rimski avtorji sami so bili mnenja, da je kult v originalu iranski. Konec 19. stoletja je Franc Cumont, veliki belgijski zgodovinar s področja starodavnih religij, izdal delo, v katerem utemeljuje, da mitraizem temelji na prevzemu iranskega izvora kulta. Njegovo delo je bilo hitro sprejeto kot pravilna razlaga mitraizma in je ostalo splošno sprejeto preko 70 let.
Perzijska vera je razširjala predstave o poslednji sodbi in boja med dobrim in zlim. Začetek zgodbe o verovanju sta dve božanstvi: Mitra (bog svetlobe) in Sol (bog sonca). Sprva sta si bila nasprotnika, pozneje zaveznika in v 3. stoletju sta se skoraj poistovetila, zato pravimo Mitri tudi sončni bog.
Po perzijski tradiciji je imel bog Mitra človeško podobo odrešenika. Mitro naj bi rodila brezmadežna devica Anahita (Božja mati) 25. decembra. Mitrov vnebohod naj bi bil leta 208 pr. n. št., 64 let po rojstvu. Mitra naj bi vse življenje živel v celibatu, cenil je samokontrolo, vzdržnost in odrekanje čutnosti pri svojih častilcih. Vera v Mitro je narekovala bratstvo za skupen boj proti zlu. Verjeli so, da ima tisoč oči, torej mu noben greh ne more ostati prikrit. Častili so ga kot zaščitnika orožja, vojske in vojakov. Verjeli so, da Mitra zagotavlja mir, modrost, čast, napredek in harmonijo ter omogoča rast rastlin.
MITRAIZEM KOT ASTROLOŠKA IN ASTRONOMSKA MAPA
Daleč najpomembnejša ikona v rimskem kultu Mitre je tauroktonija (žrtvovanje bika), ki kaže Mitro v procesu žrtvovanja bika, poleg katerega so pogosto upodobljeni še pes, kača, krokar in škorpijon. Scena je ekspresija osrednjega mita v mitraizmu.
Ta razlaga temelji na dveh dejstvih:
Vsaka figura, najdena v standardni tauroktoniji, ima vzporednico med skupinami konstelacij zvezd v zodiaku na nebu. Bika lahko vzporejamo z ozvezdjem Taurusa, psa z ozvezdjem Canis Minor, kačo z ozvezdjem Hydra, krokarja z ozvezdjem Corvus in škorpijona z ozvezdjem Scorpiusa.
Mitraistična ikonografija je v celoti prepletena z eksplicitnimi astronomskimi podobami. Zodiak, planeti, Sonce, Luna in zvezde so pogosto portretirane v mitraistični umetnosti (npr. na poslikavah tauroktonije so okrog Mitrove glave upodobljene zvezde).
Grško – rimska astronomija tedanjega časa je temeljila na t.i. geocentrični kozmologiji, kar pomeni, da so Zemljo obravnavali kot fiksno in negibljivo v centru vesolja in verjeli, da se vse ostalo vrti okrog nje. Tedaj so verovali, da se enkrat dnevno velika sfera zvezd zavrti okrog Zemlje in s tem, ko se vrti, kozmična sfera nosi Sonce s seboj, kar rezultira v navideznem gibanju Sonca okrog Zemlje enkrat dnevno. Verjeli so tudi, da ima Sonce še dodatno gibanje, in sicer, da v enem letu obkroži Zemljo, s tem ko sledi velikemu krogu na nebu, kjer so v ozadju zvezdne konstelacije. Ciklus, ki mu je sledilo Sonce na svoji letni poti je bil znan kot zodiak, sama beseda pomeni »živa bitja« kot posledica dejstva, da je Sonce na svoji poti skozi zodiak padlo pred dvanajst konstelacij, ki so jih predstavljale različne živalske in človeške oblike (oven, bik, dvojčka, rak, lev, devica, tehtnica, škorpijon, strelec, kozorog, vodnar, ribi).
Dandanes je splošno znano, povečini tudi tistim, ki jih astrologija in astronomija sicer ne zanimata, da smo v dobi Rib, ob tem se spomnimo na prevlado krščanstva, ki postopoma prehaja v dobo Vodnarja. To prehajanje je med drugim povezano z gibanjem precesije. Če poznamo zodiakalni krog (znamenja si sledijo vedno v enakem vrstnem redu), potem vemo, da je bila pred dobo Rib doba Ovna in pred njo doba Bika.
Specifično pomembna karakteristika sfere zvezd je bil t.i. »nebeški ekvator«. Tako, kot je zemeljski ekvator definiran kot krog okrog Zemlje, enako oddaljen od severnega in južnega pola, tako je bil »nebeški ekvator« razumljen kot krog okrog sfere zvezd, enako oddaljen od obeh polov. Krog »nebeškega ekvatorja« je imel pomembno vlogo ravno zaradi dveh točk, v katerih se križa z zodiakalnim krogom. Ti dve točki sta ekvinokcija, ko je Sonce v svojem gibanju skozi zodiak na prvi pomladni in prvi jesenski dan. Dejstvo o »nebeškem ekvatorju«, ki je odločilno za našo razlago je, da ne ostane fiksen, temveč da se počasi giblje – govorimo o precesiji ekvinokcija. Rezultat gibanja precesije je nenehno pomikanje Sonca v odnosu na ozvezdja, ki se nahajajo v ozadju, kar obenem pomeni, da se ekvinokcija počasi premikata nazaj po zodiaku. Zanimivo v kontekstu mitraizma je to, da je bilo v grško – rimskih časih pomladansko enakonočje v znamenju ovna, v katerega je vstopilo ok. 2000 let pr. n. št.
Fenomen precesije ekvinokcija je ključ do skrivnosti astrološko-astronomskega simbolizma v mitraistični tauroktoniji. S konstelacijami, naslikanimi v standardni tauroktoniji, ima skupno to, da konstelacije ležijo na »nebeškem ekvatorju«, kot so bile pozicionirane v obdobju tik pred začetkom grško – rimske dobe Ovna. V še zgodnejšem času, ki bi mu lahko rekli doba Bika, ki je trajala od 4000 do 2000 let pr. n. št., se je »nebeški ekvator« pomikal skozi ozvezdja Taurusa – bika (pomladanski ekvinokcij), Canis Minor – psa, Hydra – kače, Corvus – krokarja in Scorpiusa – škorpijona (jesenski ekvinokcij): to so konstelacije zvezd, enake tistim, ki so predstavljene v standardni tauroktoniji.
Vse figure, vsebovane v tauroktoniji, predstavljajo konstelacije, ki imajo specifično pozicijo na nebu v času dobe Bika. Mitraistična tauroktonija torej simbolično predstavlja astronomsko situacijo v času dobe Bika.
V času odkritja gibanje precesije (Hipparchus – leta 157 pr. n. št.) je bilo mediteransko intelektualno in religiozno življenje prežeto z astrologijo. Na splošno se je verjelo, da so zvezde in planeti živeči bogovi in da njihovo gibanje predstavlja kontrolo vseh aspektov človeške eksistence.
Pred grško – rimskim obdobjem je bil pomladanski ekvinokcij v znamenju ovna/ozvezdju Aries, pred tem pa v znamenju bika/ozvezdju Taurusa. Tako bi bil očiten simbol fenomena precesije smrt bika, ki simbolizira konec dobe Bika (Age of Taurus), povzročenega s precesijo. In če so verjeli, da je precesijo povzročil novi bog, potem bi ta bog seveda povzročil smrt bika, ki je simbolizirana z žrtvovanjem bika. Domnevati je, da je to izvor in narava Mitre kot kozmičnega žrtvovalca bika. Njegovo ubijanje bika simbolizira njegovo superiorno in vrhovno moč: namreč, moč premakniti celotni univerzum, kar je demonstriral s spremembo oz. premikom kozmične sfere tako, da se je pomladansko enakonočje premaknilo iz ozvezdja Bika. Tako je Mitra bog, ki poseduje moč, s katero dobesedno premika svet.
